rockstar

Kaj takega pa še ne. Hej ti! Preberi. Do konca.

Predstavljaj si klopco. Eno čisto navadno, belo, iz lesa narejeno klopco. Zdaj si pa predstavljaj v to klopco vgrajene zvočnike. In na njih enostavno priklopljen mini iPod shuffle. Vse skupaj laufa na navaden avtomobilski akumulator. Muzika razbija nesramno glasno. In na klopci tisoč podpisov, posvetil, risbic, mini grafitov in še česa.

Vse skupaj se je baje začelo že okrog osmih. Zbrani so bili pri Sinagogi na Židovski ulici (wikipedija pravi, da je to ena izmed treh najstarejših sinagog v Evropi). To je tak en mini trg, dvignjen točno nad Lentom. Vse je migalo in plesalo in pilo in se veselilo, z šefico galerije vred. Prava frajerka. Ovita v neko poslikano, napol hipijevsko ogrinjalo in z črnimi čipkastini rokavičkami se je neumorno vrtela in plesala na čisto vsako pesem. Dredi, kapuce, široke hlače, oprijete srajčke, adidaske, hipiji, raperji, petke in torbice, vse je bilo zbrano na kupu. Vse pisano je migalo in se zabavalo. Ulica pod nami je bila nabito polna z obiskovalci festivala, ljudje so obračali glave in gledali od kod prihaja glasba, nekateri so celo plesali tam spodaj. Za piko na i nas je preletel še avion z napisom: NLP.

Seveda je nekdo vmes poklical policijo in prišla sta dva strica v modrem. En z brki, drugi malo prestrašen (sploh ne vem, če ju kdo jemlje resno). Lastnik klopce (revolution man mu bom rekla ljubkovalno) ni bil nič kaj preveč zaskrbljen. ˝Hotla sta se vsest na klopco. Ful jima je bla všeč.˝, je rekel in spet navil do konca. Okrog ene ure zjutraj so dečki klopco naložili na neko zeleno železno plato s kolicami ala trgovinski voziček. Cela karavana se je začela premikat proti drugi strani Lenta. Klopca je razbijala na polno, ljudje so se obračali za nami, nekateri so se izgubili na poti, drugi so se priključili. Malo po pločniku, malo po cesti pa v rondo, pa spet na pločnik in nazaj na cesto. Smešno za crknit. Dokler nismo prispeli na Minorite (najbolj oblegano prizorišče Festivala Lent s strani mladih in mladih po srcu).

Če nas je bilo prej 30, nas je bilo zdaj 100. Ogromna masa ljudi, vsi okrog klopce, vsi plešejo, skačejo, malo polivajo, se objemajo, pojejo, plešejo, pojejo, plešejo, … In vedno več nas je.

Odkrito povedano, ne vem če sem kdaj doživela boljšo čago/druženje, kot je bil ta klopca večer. Še s tistimi, ki jih ne maram najbolj sem se pogovarjala. Ta klopca nekaj spušča v zrak. Všeč mi je.

Revolution man did it.