To je zgodba, ki jo piše moje življenje. Zgodba, ki se ponavlja; vse se vrti v krogu. Pravijo, da stvari ni dobro kopičiti v sebi in se pretvarjati, da je vse ok.
Ni ok; boli me. Boli me, ko vsakič znova izbere njega namesto mene.
Tretji del
Na začetku je bilo malo lažje. Sestra je takrat med vikendi še hodila k očetu in ostajala pri njemu. Jaz sem spakirala in šla na vlak v Ljubljano. Bog ve česa vse sva se na ta način izognile. Zdaj je drugače; jaz med vikendi še vedno odhajam, tamala pa ostaja doma.
Spomnim se enkrat, ko sem okrog desetih zvečer dobila sms: ˝Tina, prosim pridi domov!˝ by tamala. Zabolelo me je tako globoko, da se mi je stemnilo pred očmi. Z Majo sva takoj naredili plan o tem, kako bom najhitreje prišla nazaj v Maribor. Klicala sem jo, da ji rečem naj gre k fotru; naj pobegne iz stanovanja, da sem na poti. Rekla mi je, da naj nič ne skrbim, da je že vse urejeno. Sms je bil poslan že zdavnaj in mi je bil očitno dostavljen z zamudo. Nisem želela govoriti po telefonu o tem, zato sem zgodbo slišala dva dni kasneje.
Mama je že spala doma, ko je prišel. Sedel je za mizo in pil dedkovo travarico (dobro, da me ni bilo doma, ker bi že tukaj počla – nihče ne pije tega, to je za dedka!!!). Pogovarjal se je s steno, računalnikom, vtičnico (prisežem: ˝Kaj je vtičnica?! Kaj me gledaš?! Kaj si fukjena malo??˝),… Ko se je naveličal je sedel na posteljo zraven mame in jo na vsak način poskušal zbuditi. Dokler je šlo ga je ignorirala. Sčasoma ji je prekipelo in odrinila ga je vstran od sebe. Kričala je nanj, ga naganjala domov in metala njegove stvari v veliko črno vrečo za smeti. Očitno je dojel, da se ne zafrkava in da misli resno, zato je znorel.
Povedala mi je, da je ves čas stala pred vrati in vse poslušala. Čakala je, ker je mislila, da se bosta sama zmenila. Ko je slišala težke korake, ki stopajo v mamino smer je vstopila v sobo in se postavila pred njega. Posranec je stopil dva koraka nazaj in se vrnil na svoje staro mesto – k travarici. Tam je sedel in momljal, pljuval čez mamo, očeta, mene…na koncu je v pijanščini rekel nekaj v smislu, da je še premala, da ne razume… Preden je uspel dokončat stavek, ga je s pestjo vsekala na gobec in to tako močno, da ja padel s stola. Brez nadaljnih debat se je pobral domov.
Dan za tem je mama pobrala vse stvari, ki jih je kadarkoli prinesel v stanovanje. Nekaj njegovih oblačil, orodje, vžigalnik,…vsako malenkost, ki jo je našla je vrgla v tisto črno vrečo. Odpeljala jo je k njemu oz. bolje rečeno – odvrgla jo je pred njegovo hišo.
Tri dni ga ni bilo na spregled. Stanovanje je spet dišalo, nikjer umazane posode, hrana je bila spet v hladilniku in ne povsod drugod, kopalnica se je bleščala od čistoče. Ah, blaženi mir. Spala sem lahko pri odprtih vratih, ker ponoči ni nihče razgrajal. Mir in tišina, red in disciplina.
Četrti dan je mami zazvonil telefon – neka prijateljica, da Črv že 4 dni zaporedoma pije v gostilni in da joka pred vsemi. Jaz bi ji rekla: ˝No fajn, naj crkne.˝ Mama kot mama pa se je takoj oblekla in šla tja.
Ne razumem tega njenega občutka krivde. Zakaj točno si ti kriva, da je on ‘bogi’? Zakaj ti ni vseeno? Zakaj ga moraš tolažit in božat, če ON dela pizdarije? Od takrat naprej gledam na mamo drugače. V mojih očeh je padla. Ne cenim je več tako zelo, kot sem jo včasih. Razumem in vem, da je mama samo mama in da je človek. Vsak dela napake. Če sama ne vidi, da jih ponavlja ji bom pa jaz pokazala. Na neki točki v življenju se zgodi, da mora vsak otrok vzgajat svoje starše.
Peti dan po omenjenem dogodku je bil spet pri nas.
)
Zadnji komentarji