rockstar

Razčistimo. Načeloma mi je skoraj vedno neprijetno, kadar vidim ženski (ali moški) par, ki se brez kakršnihkoli pomislekov poljublja v javnosti. Ne, ne gnusi se mi, skrbi me, da se bo izza vogala zagnala gruča ljudi, ki bo… urinirala po njih? Saj vsi vemo kam pes taco moli.

V noči iz petka na soboto se je v Ljubljani na Metelkovi zgodil homofobni napad na dve ženski. Ženski naj bi se v klubu poljubili, temu pa je sledil fizični napad s strani dveh moških in ene ženske. Napadalec naj bi celo uriniral po eni izmed napadenih, napadalka pa je grozila tudi z razbito steklenico. Policisti so jim napisali položnice. (vir)

In potem pametni ljudje pokomentirajo in očividci rečejo, da ni šlo za neonaciste, da so imeli samo pobrite glave, da napad ni bil homofobne narave, …
Kaj ni vseeno kdo je bil? Kaj ni vseeno kakšen je bil motiv? Ni logično, da se te stvari ne bi smele dogajat NIKOLI? Kdo so policisti in zakaj ne skrbijo za varnost vseh nas?

Danes lahko očitno pretepeš vsakega, ki ti je na ulici antipatičen. Nič hudega, dobiš kazen. Me zanima kako bi obravnavali mene, če bi nekoga pretepla s palico, zato ker je homofob.

Na lestvici od 1 do 10? 22.

Ugotovila sem, da je boljše ne imeti bloga, kot imeti popularen blog. Nazadnje, ko sem pisarila o neki vroči temi sem si nakopala norčka, ki mi je potem 3 mesece vsak dan napisal približno 10 krasnih komentarjev. Nimam časa za to. V bistvu nimam časa (in potrpljenja) za norčke. Blog je kul.

V tem trenutku svečano obljubljam, da bom blog pridno polnila in posodabljala. V nasprotnem primeru ga bom zaprla, da se ne napira prah.

Pozdravljeni,

Wanted smo ženski rock bend z večinskim stalnim prebivališčem v Ljubljani.

Svojo kariero smo začele aprila 2007, ko se je v garaži zbralo šest žensk z željo po ustvarjanju dobre rock glasbe. Ob preigravanju coverjev smo kmalu spisale tudi prve avtorske pesmi in prvič stopile na oder julija 2007. Od takrat naprej nastopamo po večjih in manjših odrih ter načrtujemo naslednje korake.

Iščemo basistko (zaželjene ste tudi kitaristke z željo po igranju bas kitare), ki je pripravljena z nami resno sodelovati in ustvarjati kvalitetno rock glasbo. Zahtevano znanje so najmanj osnove bas kitare (oz kitare).

Če te zanima ali če poznaš primerno kandidatko nam piši na naslov: wanted@wanted.si

Za posnetke, fotografije in ostale zanimivosti obiščite: www.wanted.si

LP,
Wanted

Sploh nimam ničesar za dodat. Vse je samoumevno. Zares krasen prispevek.

KLIK

Muse – Undisclosed desires

Čista desetka.

Seveda sem morala zadovoljit nedeljsko potrebo po zlobnem čarovniškem smehu, zato sem si zvečer pogledala  sLOVEnija (n)ima talent(a). Namen je bil seveda dosežen. Redko se zgodi, da se naglas režim nečemu, ko sem sama. My kind of party.

O tem kako nekateri nimajo niti P od posluha ne bom pisarila. Tudi ne o tem kako se nekateri pridejo delat norca iz oddaje pa potem sami izpadejo norci ne. Čeprav mi je uganka prve vrste zakaj ti ljudje nikoli ne pomislijo na rez in montažo, ki sta manipulacija prve vrste. Ne bom komentirala plesoče babice, štrikanja in hoje po črepinjah. Jaki talenti. Škoda, da se na odru ni pojavil še kakšen nogometaš, ki zna pač brcat žogo.

Ne rečem, vmes se je pojavilo nekaj solidnih pevcev in pevk. Kljub temu pa je daleč največ slave požel 22-letni Alen. Ata sedmih otrok. In nisem čisto prepričana, kateri izmed dveh talentov ga je izstrelil med favorite. Petje ali to, da je pač ata sedmih otrok. Namen ustvarjalcev je seveda vedno pritegniti čimveč gledalcev, zato drama vedno zmaga – samo da je oče sedmih otrok ni dovolj, dodajo še to da jim včasih finančno ne gre skozi. Človek z težkim otroštvom, ki je odrasel v princa na belem konju. Gledalec se lažje poistoveti z nekim likom, če je zraven tudi osebna zgodba. Z njim sočustvuje in ga potem spremlja in spodbuja od začetka do konca. Tipični hollywoodski recept. Bravo, da tako pridno sledimo američanom. Ko bi jim le na vseh področjih.

Za Alena bi bilo dovolj, če bi samo odpel. Pravzaprav bi bilo to več kot dovolj, ker dečko res poje. In to bi bilo tudi najbolj fer. Naj vsi samo pojejo, samo plešejo in samo štrikajo. Naj se izbere talent zaradi talenta, ne zaradi življenjske zgodbe, ki mu sledi.

Čakam še na nekaj bolj ali manj znanih obrazov, katerim želim vse najboljše. Kljub temu, da jih v ozadju ne čaka sedem lačnih palčkov in sneguljčica.

Ne maram šopinga. Zato mogoče ni bila najbolj pametna poteza, da sem šla pred večernim koncertom s svojimi šopaholičnimi prijateljicami ˝malo˝ po nakupovalnih centrih. Na srečo smo imele pozen štart in posledično bistveno manj časa za brskanje med cunjami. Vseeno sem vesela, da si je draga kupila novo torbico in jih ima zdaj namesto 13, kar 14.

Zagreb. Hecno mesto. Vedno bolj všečno. In Arena se mi je zdela nenavadno blizu. Mogoče zato, ker sem do takrat že zamenjala svojo vlogo voznice z vlogo sovoznice (na tem mestu se še enkrat zahvaljujem svoji stari). Tisti dan je šlo skoraj vse kot po maslu. Brez problema parkirali, brez problema smo (kjub temu, da smo parkirale skoraj pred vhodom) našle bližnjico od parkirišča – seveda najbolj blatno v celi civilizaciji, brez problema so šli skozi tudi trenutki nervoze. Najbolj na svetu mi je žal, da nisem ponosna lastnica ene mini kamerce ali vsaj malo boljšega fotiča. So pač trenutki v življenju, ki ti bodo sicer ostali v spominu za vedno, ampak lepo je met tudi kakšno slikico ali dve za dementne čase.

Jeger. Bil je prijazen in ne preveč naporen. Spremljal nas je skoraj celo pot – zaprt! Zadihal je šele pred Areno (malo) in potem nas je pospremil tudi domov (en delček njega). Na koncertu pa ni bil.

Plavi orkestar. Speachless sem, dobesedno. Začeli so malo bolj lagano, Saša je priznal, da ima tremo. Ampak tako kot vedno po tretjem ali četrtem komadu izgine in šele takrat se vse skupaj zares začne. Igrali so skoraj polne tri ure in roko na srce je bilo tistih 20 evrov tako grozno (pre)malo, glede na vse kar so pokazali, da jim nujno častim pir naslednjič, ko se srečamo. Petje v živo ena A, kontaktiranje s publiko dva A. Znat naredit čago za 15000 ljudi je fajn sposobnost, ampak držat to publiko na nogah od začetka do konca pa je prava umetnost. Pa še svojo omiljeno pesem sem dobila dvakrat! Jaz že čakam, da razpišejo datum MB koncerta. Priceless, res.

Katy Perry – Thinking of you

I like her… A lot. Mogoče delno tudi zaradi tega, ker je dokazala, da še zdaleč ni one hit wonder tako kot so mnogi napovedovali.

Ko sem pred dnevi objavila zapis na trenutno eno izmed najbolj gorečih tem (Pederastija, perverzija, sodomija) se je spet začelo. Pravilo zares velja. Ko se neka objava izkaže za relativno popularno in precej obiskano, priskakljajo majhni škratje, ki se nam vsedejo na ramo in neprestano kričijo v uho (na tem mestu sem se naučila tudi, da v zapisih ni pametno uporabljati metafor, ker se vselej najde neki trol, ki ti bo potem rekel: ˝hej, lažeš, škratje sploh ne obstajajo, poleg tega pa ni mogoče, da bi sedel na tvoji rami. Niso tako majhni.˝ ali pa: ˝hej, jaz sem škrat in nisem sedel, niti kričal. Zdaj sem užaljen, kako grdo govoriš o meni.˝)…

Torej, ko objava doseže določeno število komentarjev ali pa je povezava do zapisa dosegljiva na kakšni širše obiskani spletni strani se vselej najdejo ljudje, ki zelo verjetno ne znajo komunicirat in podajat mnenja z nekim normalnim tonom, zato se znajdejo po svoje.

Neki najstnik (predidevam, da je najstnik) me naprimer že 48 ur spolno nadleguje in mi ponuja svojega trdega …, ker da moja stara ne zna…, da njegov trdi bi bil pravi balzam za mojo …, kdaj bom jaz lezbača polizala njegovega trdega …, itd.

Najdejo se tudi taki, ki gojijo precej očitne zamere še iz prejšnjih zapisov in potem zmešajo dve različni zgodbi na kup v stilu: prav ti je, ne zaslužiš si, kaj si pa tam bedarije pisala.

Zanimivi so tudi tisti, ki popljuvajo zapis, blog, barvo pisave in vse povpreko, potem se pa še parkrat ustavijo, da podebatirajo na tem vsesplošno bednem blogu.

Nekateri pripravljajo celo tožbe.

Zadnji (in meni najljubši) so pa tisti, ki zapis najprej preberejo in kljub temu, da niso razumeli o čem vse skupaj govori napišejo komentar/esej na temo, ki nima nobene veze z ničemer. Zraven analizirajo tudi avtorjevo otroštvo in ostale domnevne frustracije, potem pa sedijo zraven in čakajo na vsak odgovor.

Mimogrede bom navrgla še eno pomembno novico, četudi ne spada sem:
Vrhovno sodišče je potrdilo odločitev ameriškega pravosodja, da posvojitev deklice s strani homoseksualnega para z ameriškim in slovenskim državljanstvom velja tudi v Sloveniji.

Katty Perry – Ur so gay

Cute.